4. 3. 2008
Avtor: F. Valt Jurečič
Dandanašnji se človek srečuje s tisoči ljudi. Vsi hitimo, skrbimo, se borimo in se ukvarjamo s svojim danes in s svojim jutri, marsikdo pa se ubada tudi z "včeraj". Prof. Dr. Otorepec je bil eden izmed teh slednjih. Njegovo delo ni bilo posvečeno izumom in izboljšanju jutrišnjega blagostanja. Spadal je med tiste ljudi, ki cele dneve odkrivajo zdavnaj pozabljene, skoraj izgubljene zapise in dokumente ter tako poskušajo staro, dragoceno vedenje iztrgati pozabi in ga približati rabi za današnji čas. Delal je kot arhivist, kot učitelj, mentor in učenjak.
Profesor Otorepec tako nikoli ni spadal med ljudi, ki jih pogosto videvamo v medijih. Deloval je skrit med svojimi policami arhivov in strokovne literature. Na ulici je malokdo vedel zanj. Toda delo, ki ga je opravil v vseh desetletjih svojega marljivega dela, se lahko meri v presežnikih. Spisek dokumentov, ki so bili arhivirani v tujini in jih je prav prof. Otorepec pred skoraj pol stoletja odkrival, preučil in popisal ter na ta način izboril njihovo vrnitev naši, slovenski dediščini, je velik.
Lotil se je sfragistike, nekdaj zelo cenjene, danes pa že odmaknjene vede o pečatih, ter jo oživil za današnji čas. To je izvedel v obliki svojega življenjskega dela, zlate knjige »Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem«, ki je še vedno nepogrešljiva osnova za vsakogar, ki proučuje področje istovetnostne krajevne simbolike v naši kulturi. Bil je namreč tudi prvi, ki je po drugi svetovni vojni pri nas sploh začel pisno predstavljati pečatoslovje in na njemu zasnovano grboslovje.
Zato je bilo kar nekako samo po sebi umevno, da je že pred slovensko osamosvojitvijo postal tudi strokovni svetnik in mentor tedaj na novo ustanovljenega prvega vseslovenskega grboslovnega, zastavoslovnega in rodoslovnega društva "Slovenski ščit". Temu društvu je bil ustanovni član in strokovni svetnik ter z njim sodeloval do svojega umika v pokoj. Skupaj smo orali ledino tudi na pravnih področjih, ko je bilo potrebno pripraviti strokovne osnove za urejenost zakonodaje na tem področju, za tedaj novo državo Slovenijo.
Tudi sam imam nanj in na njegovo požrtvovalnost lepe spomine. Poleg dobrega sodelovanja pri društvu, sva skupaj opravila veliko delo na sedanjem ljubljanskem grbu in zastavi ter o tem skupaj napisala tudi knjigo. Brez njegovih neprecenljivih izkušenj, ki jih je brez kakršnih koli zadržkov trosil okoli sebe in se razdajal vsakomur, ki je le pokazal dostojen interes za to, bi bilo takšno delo izredno težko. Za vse, kar sem se v dolgih letih naučil od njega, mu bom večno iskreno hvaležen.
Nekateri živijo v soju žarometov, drugi imajo spet drugačen stil življenja. Prvim postavljajo spomenike, jih venčajo s slavo, drugi odidejo mirno, manj opazno. Vendar je njihov prispevek človeštvu enako velik, predvsem pa nosi pomen stalne vrednosti. Da se je iz našega okolja in življenja umaknil prof. dr. Otorepec, ni opazila množica, a vendar je za njim predvsem na strokovnem področju nastala praznima, ki je - enako kot njegovega izjemnega znanja - ne bo lahko nadomestiti.
V hvaležnosti za vse dobro, ki nam ga je nudil, ga ohranimo v lepem spominu in mu zaželimo mir, kamorkoli se je že odpravil.
