14. 4. 2014
Avtor: Aleksander Hribovšek
Že dolgo z zanimanjem spremljam grboslovne in zastavoslovne novosti, ki se pojavljajo v Sloveniji. So dokaj redke, pa vendarle nikakor zanemarljive. V avgustovski številki časopisa Tržičan sem na šesti strani prebral članek Slavka Bohinca z naslovom Krajevna skupnost Križe. V njem je med drugim predstavljena tudi nova krajevna simbolika, za katero uporabi izraz grb in zastava.
V večini evropskih držav nove grbe in zastave potrdi heraldična avtoriteta, ki je ponavadi državni organ s funkcijo strokovne presoje in vodenja državnega registra. Mnogokrat kot del državnega arhiva. V njem delujejo strokovnjaki, ki gradivo preučijo s pomočjo uveljavljenih zakonitosti heraldične teorije ter standardi veksilologije posamezne države. Kot ena zadnjih držav t. i. vzhodnega bloka je Slovenija pred približno desetimi leti poskušala urediti tudi to področje. Z 91. členom Uredbe o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva je postavila temelj registru javnih simbolov, grbov, zastav, pečatov, žigov in štampiljk ter ustanovitvi posebne komisije Arhiva Republike Slovenije, ki bi preverjala ustreznost teh simbolov. Arhiv Republike Slovenije, ki spada pod Ministrstvo za kulturo, uredbe ni upošteval in ni ustanovil registra s komisijo. In pri tem je tudi ostalo. Naj mimogrede omenim, da je Slovaška svojo heraldiko uredila že davnega leta 1993.
Kljub spodleteli sodobni državni regulaciji in kršenju slovenske zakonodaje, je heraldika del slovenske zgodovine in tradicije. Je dopolnilna veda umetnostne zgodovine, ki se ukvarja z zakoni in pravili vsebine grbov ter s samo zgodovino grbov in grboslovja. Najstarejše podobe grbov obstajajo že od 12. stoletja dalje. Tudi pri nas. Grb je, od 13. stoletja v svoji dokončni obliki, osebno, nespremenljivo in trajno znamenje. Je barvni slikovni znak, ki leži na ščitu (kot bistveni del in nosilec slike), predstavlja pa lahko: osebo (rodbino), združenje, versko organizacijo ali ozemlje. Pomembno je tudi, da razlikujemo med grbom in emblemom, ker se slednji ne podreja zakonitostim heraldične teorije. In to je bistveno. Ni vse grb, kar spominja nanj. In res je tudi, da dostikrat trčimo ob simbole, ki jim pripnejo oznako grb, pa to vendarle niso. Brez uradne državne avtoritete je heraldika prepuščena na milost in nemilost uradnikov, ki na državni, občinski in krajevni ravni po prosti presoji izbirajo izrazoslovje in ga uporabljajo v statutih. Če npr. občina zapiše v svoj statut, da ima grb, pa čeprav je izdelek zelo daleč od tega, bo pravna stroka to upoštevala. Enako bi lahko v šali ravnali z receptom za kruh. Če v statut zapišemo, da je glavna sestavina kruha pršut, bo mar produkt res pečeno živilo iz moke, vode in kvasa? Zagotovo ne, četudi bi se potrudili in ga vsaj približno »zamesili« v obliko kruha.
Tržičan, avgust 2013, str. 6.
Če se vrnemo k oblikovnim izdelkom, ki so predstavljeni v članku Slavka Bohinca, lahko ugotovimo, da je edini izrisani heraldični element grba žal le oblika ščita. Vsebinsko je zelo veliko poudarka na pomenu posameznih atributov, vendar žal niso izrisani v skladu s heraldičnim načinom. T. i. »linija«, ki deli beli in zeleni del ščita naj bi predstavljala goro. Pod njo so tri barvne črte, ki se stilizirano križajo v obliki križa in naj bi predstavljale križišče pod goro. V heraldiki je vsak atribut določen in izrisan na svoj, heraldičen način, ki ne odslikava nujno realnega sveta. To je zelo pomembno, ker je heraldika mednarodna veda, ki omogoča heraldikom v različnih državah takojšnjo prepoznavo lika, figure, postave ali kakega drugega atributa.
Če je avtor želel v grb postaviti goro, jo je potrebno izrisati heraldično. Lomljena in vzpenjajoča linija nam ne pove kaj dosti, niti krajanom bližnje soseščine, ki tega emblema ne poznajo. Enak problem imamo z uzakonjenim izrisom t. i. grba Republike Slovenije, ki prav tako vsebuje goro. Ta ima celo tri vrhove, vendar niso izrisani tako kot bi morali biti, ker pri izdelavi ni bilo prisotne heraldične stroke. Cik-cak lomljena linija predstavlja v heraldiki povsem drugačen atribut (npr. koničasti heraldični rez), ki ni gora ampak predstavlja enega izmed načinov delitve ščitovega polja.
Heraldična teorija deli tinkture na štiri barve in dve kovini. Modra, zelena, rdeča, črna, srebrna (bela) in zlata (rumena). Grb brez posebne podlage mora imeti najmanj dve tinkturi in sicer eno heraldično barvo in eno kovino. Vsak grb potemtakem vsebuje zlato ali srebrno. Barva in kovina se morata pojavljati izmenično: barva mora stati na ali ob kovini oziroma kovina na ali ob barvi. V praksi bi to pomenilo, da lahko na zeleno polje ščita narišemo srebrn (bel) ali zlat (rumen) križ. Če pa uporabimo belo polje, je križ lahko črn, moder, rdeč ali zelen. Enako je z zlatim poljem. V »grbu« KS Križe sta vsaj dve emblemografsko stilizirani barvni črti, ki kršita barvno pravilo. Ne modrega in ne rdečega lika ne smemo postaviti na zeleno polje. Ob naslednjo zagonetko trčimo, ko poskušamo ta lik dejansko razvozlati. Je to križ ali prepletene črtice? Oblike heraldičnih križev so strogo določene in lahko izbiramo med mnogimi, na primer prečni, grški, šapasti, Andrejev, lorenski, sidrni idr. Nedefiniranih prepletenih linij pa heraldika žal ne pozna, niti jih ne more opisati v strokovnem opisu, ki ga imenujemo grbopis.
Grbopis je čim krajša, nedvoumno jasna, heraldično strokovna besedna predstavitev grba. Le-ta ima pravno veljavo dokumenta, s katerim je podobo grba mogoče uveljavljati in tudi zaščititi. Slabo izveden grbopis nima strokovne veljave in grba ne more pravno uveljavljati. Grb sam je le slikovno natančna in hkrati fizična ponazoritev grbopisa.
Morda bi omenili tudi upodobljeno zastavo KS Križe, ki je pravzaprav vsebinska preslikava grba. Takšne rešitve so povsem legitimne v primeru heraldičnih praporov in heraldičnih zastav, ko uporabimo atribute iz grba in jih prezrcalimo na ruto zastave. Ob pogoju seveda, da je grb heraldično pravilne konstrukcije, kar pa v našem primeru žal ni. Druga rešitev, ki je v srednji Evropi običajno pogostejša, bi bile vodoravne barvne proge, ki jih izluščimo iz glavnih barv, ki so uporabljene v grbu.
Upam, da sem odstrl vsaj kanček skrivnostnega sveta heraldike in z njo povezanih avantur, da bomo z njo lažje shajali in jo upoštevali. Vsakega izdelka žal ne moremo imenovati grb ali zastava. Zanimivo bi bilo narediti raziskavo kdaj so v slovenski zgodovini grbi tako ponarodeli, da jih ne ločimo več od slikarstva. Četudi morda ni bilo namerno, je pa zagotovo popolnoma neprimerna in zavajajoča predstava za nestrokovno javnost.
Trije temeljni načini povezave grba in zastave oziroma prapora.