Grb je, od 13. stoletja v svoji dokončni obliki, osebno, nespremenljivo in trajno znamenje. Je barvni slikovni znak, ki leži na ščitu (kot bistveni del in nosilec slike), predstavlja pa lahko:
Enobarvni ščit še ni grb in sama risba grba še nima veljave grba, temveč predstavlja le informacijo o njem.
Za razliko od grba imenujemo emblem tisti znak, ki oblikovno in upodobitveno ni podvržen nobenim drugim, kot trenutnim tržnim zakonitostim. Emblem nima blazona ali grbopisa, temveč le geometrijski opis, kadar je to potrebno. Seveda pa je lahko tudi emblem v funkciji simbola.
Grb je lahko vsak izbran oziroma podeljen znak ali podoba, če ustreza naslednjim normam:
Podoba mora biti predstavljena na ščitu heraldično priznane oblike. Izrisana mora biti po mednarodno veljavnih grboslovnih normah in v heraldičnem duhu restituirane heraldike. Atribute izbiramo iz nabora v srednjem veku znanih heraldičnih podob stvari, predmetov in pojmov, katerih predstavitev je poenostavljena (starinska), da je lažje razumljiva in markantna.
Upodobitev grba mora biti tako heraldično umetniško dovršena, da poetičnost heraldičnega izraza ne kvari njegove sporočilnosti. Heraldika poudarja markantnost figur in zanemarja nebistvene elemente. Podoba grba naj bo ne glede na njegovo vsebino simpatična in lepa.
Uporabljene morajo biti le heraldične barve in heraldični kovini. Heraldično dekadentnim barvam, npr. sivi in rjavi, se priznava veljavnost samo v primerih, ko so pravno uveljavljene z izvirno grbovnico (grbovnica je dokument, ki pravno uveljavlja videz in posest grba). Zložljivost oziroma ločljivost barv ter kovin v grbu mora biti pravilno upoštevana. Rdeča, modra, črna in zelena barva so med seboj v paru ali trojici nezložljive. Prav tako sta med seboj nezložljivi tudi obe kovini, torej zlata in srebrna. Zlata in srebrna se v grbu lahko kombinirata le v okrasju atributov, česar grbopis ne obravnava. Več o pravilih zlaganja barv si preberite v poglavju Barve.
Restitucija heraldike pomeni prenovo po vzoru druge polovice 15. stoletja, prerod oziroma regeneracijo heraldike in obnovo oziroma restavracijo.
S površnim čutom za heraldično umetnost je mogoče s heraldičnimi figurami tudi po heraldičnih normah upodobiti slab grb. Pojem slab grb je v heraldiki definiran. Upodobitev heraldično priznanega atributa mora zagotavljati njegovo unikatnost. Atributi istega imena, npr. heraldični orli, se morajo med seboj razlikovati po svojem izrisu in barvah.
Grb mora predstavljati istovetnost - identiteto svojega lastnika, torej fizične ali pravne osebe. Heraldična upodobitev nima veljave grba, če ni pripadal ali pa ne pripada nikomur. Kdorkoli vodi grb, sme imeti samo enega, pojmovano torej v smislu EMŠO (svoje osebne mednarodno veljavne številke).
Če je po zgornjih normah upodobljeno znamenje mogoče blazonirati, dobi pomen grba. Šele grb in grbopis skupaj tvorita celovitost heraldičnega pojma.
JUREČIČ, V. http://www.heraldika.si (uporabljeno 2007-10-13).
STANIČ, R., JAKOPIČ, T., LEČNIK, A. Osnove heraldike in istovetnostni simboli slovenskih občin, Ljubljana: Lečnik, Heraldica Slovenica, 2005
HILDEBRANDT, A. M. Handbuch der Heraldik - Wappenfibel, Verlag: Neustadt an der Aisch, Verlag Degener & Co., 1967