Grb Koroške

Zgodovina koroškega grba je zgodba o dveh grbih. Prvega - vzpenjajoč črn panter na belem ščitu - so nosili koroški vojvode Spanheimi (koroški vojvode 1122-1269, istrski mejni grofje 1107-1173, podravski mejni grofje do 1147, kranjski deželni gospodje od sredine 13. stoletja do leta 1269) že v zgodnjem heraldičnem obdobju in spada med najstarejše grbe v Evropi.

Najverjetneje izvira iz lokalnega motiva, ki ga srečujemo na ozemlju antičnega Norika in srednjeveške Karantanije, katere osrednji del je predstavljala vojvodina Koroška. Podobo panterja najdemo vklesano na številnih noriških kamnih, kasneje pa tudi kot motiv nakita ketlaške kulture (8.-11. stoletje). Vendar koroška rodbina v 12. in 13. stoletju ni bila edina, ki je uporabljala panterja v svojem grbu. Tega so uporabljali tudi v Karantanski krajini (marcha Karentana), v središčnem in izhodiščnem delu kasnejše dežele Štajerske, ki je bila prav tako del nekdanjega karantansko-noriškega ozemlja. Dežela Štajerska uporablja panterja v grbu še danes.

V 12. stoletju, torej takoj ob pojavu grbov, že imamo dokumentiran najstarejši koroški grb s panterjem, upodobljenim na pečatu listine koroškega vojvode Hermana Spanheima (1161-1181), ki jo je izdal v Straßburgu leta 1163. (V istem obdobju se je pojavila enak atribut tudi na pečatu mejnega grofa Karantanske krajine Otokarja III. Travenskega leta 1160.) Spanheimi so tako uporabljali "prvi koroški grb" do smrti Ulrika III. leta 1269, ki je bil zadnji koroški vojvoda (1256-1269) svoje rodbine in tudi brez potomcev. Njegov brat Filip, ki je bil nadškof v Solnogradu in kasneje oglejski patriarh, je kot zadnji Spanheim tudi uporabljal grb s panterjem, vendar po bratovi smrti ni uspel prevzeti tudi svetnega gospostva svoje rodbine in je Spanheimska dediščina po pogodbi iz leta 1268 padla v roke njihovega sorodnika češkega kralja (takrat tudi avstrijskega in štajerskega vojvode) Otokarja II. Přemysla. Filip je umrl leta 1279.

V povezavi s Koroško pa niso samo Spanheimi uporabljali grba s panterjem, ampak tudi Goriški grofje v funkciji palatinskega grofa, kar je razvidno iz dela pečata (na listini izdani med leti 1220 in 1232) palatina Mainharda II. Goriškega (1183-1232).

Okoli leta 1246 naj bi prišlo do spremembe barv v štajerskem grbu, ki je bil dotedaj enak koroškemu in sicer v grb z belim panterjem na zelenem polju. Na Štajerskem se zagotovo uporablja ta kombinacija barv že od okrog leta 1260, kar je takrat zabeležil kronist Otokar v svoji Avstrijski rimani kroniki, ko omenja bitko pri Kroissenbrunu, opisal pa je barve štajerskega prapora. Na Koroškem pa so ostale stare barve (črna, bela), za katere izvemo že okrog leta 1210 na podlagi Eschenbachovega dela Parsifal.

  Več o izvoru grba

"Drugi koroški grb" je prav tako povezan z rodbino Spanheim, točneje z Ulrikom III. To je tudi grb, ki se še danes uporablja za Koroško in izvira iz grba, ki ga je uporabljal Ulrik preden je dokončno nasledil očeta Bernarda kot vojvoda Koroške. Glede samega izvora njegovega grba je najti več razlag in najstarejša sega v obdobje opata Janeza Vetrinjskega leta 1345, ki opisuje:

"Qui dum, sicut ab antiquo ad eum devenerat, panthere figura in signis militaribus uteretur, conformis in hoc principatui Styriensi, Fridericus dux Australis hoc ferre non valens, clypei et armorum Australium dimidiacione sibi indulta, priori abolita, eum dimisit. Cui ex origine stirpis, ut dicitur, de qua pater suus ex materno sanguine processerat, texuit reliquam partem, scilicet trium leoniculorum, et sic clypeum et armorum suorum effigiem integravit.",

da je vojvoda Avstrije in Štajerske Friderik II. Bojeviti (zadnji Babenberžan) leta 1246 med bitko pri Laa an der Thaya zajel Ulrika III. in ga prisilil k opustitvi grba s panterjem, ker naj bi ga kot štajerskega vojvodo motil. Ulrik naj bi takrat prevzel nov grb, ki je imel v drugem polju enako podobo kot grb Babenberžanov (beli tram na rdečem polju) oziroma Avstrije, v prvem pa tri korakajoče leve. Vendar je verodostojnost tega poročila vprašljiva.

Veliko bolj verjetna razlaga prevzema grba v takšni obliki so, poleg sorodstvene zveze med rodbinama, Ulrikove pretenzije do babenberške dediščine po izumrtju te rodbine leta 1246. Ulrikova babica Agneza je bila hči avstrijskega vojvode Henrika II. Babenberžana in sestra Henrika I., vojvode Mödlinga. Henrik I. je predstavljal mödlinško vejo Babenberžanov, ki je uporabljala v grbu dva leva. Povsem verjetno je, da izhaja prvo polje novega Ulrikovega grba iz grba mödlinške veje Babenberžanov. Poleg sorodstva preko babice je bil sam Ulrik III. v prvem zakonu poročen z Agnezo (Andechs-Meran), vdovo po Frideriku II. Bojevitemu, v drugem zakonu pa z Agnezo, nečakinjo Friderika II. Novi grb je sredi 13. stolejta opisal tudi Konrad iz Mure v delu Clipearius Teutonicorum:

"Albo Carinti duo nigri stare leones,
sed gilvam zonam medio rubei fore pones."

in sicer na belem polju dva črna leva in (rumeno-rjav) tram na rdečem polju. Tukaj naj bi šlo za zamenjavo kovine, vendar nam v istem obdobju prave barve opisuje pesnik Johann Enenkel († 1250) in sicer na zlatem polju trije črni levi in na rdečem bel tram. Konrad iz Mure opisuje v prvem polju dva leva, Enenkel pa tri. Spremembo števila levov so razlagali tudi s tem (Hugo G. Ströhl), da je zaradi trikotne oblike polja lažje vnesti v grb tri leve kot pa dva, vendar je bolj verjetna razlaga dolgoletna naslonitev Spanheimov in Babenberžanov na cesarsko družino Hohenstaufen iz Švabske, ki je uporabljala grb s tremi črnimi levi na rumenem polju.

Ulrik III. je uporabljal svoj novi grb nekako med letoma 1246 in 1256. Ko pa je leta 1256 postal vojvoda Koroške, je zopet prevzel grb s panterjem in ga uporabljal do svoje smrti leta 1269. Za njim je zavladal na Koroškem češki kralj Otokar II. Přemysl, ki je prevzel Ulrikov grb in ga začel uporabljati kot oznako za Koroško.