Grb Kranjske

Kranjska je bila v zadnjih desetletjih 12. stoletja teritorialno povsem razbita in razdeljena med pet velikih cerkvenih posestnikov (Oglej, Solnograd (Salzburg), Brižine (Freising), Briksen in Krka (Gurk)) ter še večje število visokoplemiških rodov (Andeški, Spanheimi, Otokarji, Ortenburžani, Vovoberžani, Bogenski, Višnjegorski). Dokler je obstajala tako močna konkurenca, je bil vsak poskus preboja v smeri deželnoknežje oblasti povezan z velikimi težavami in nasprotovanji. Iz takšne pat pozicije se je na prelomu iz 12. v 13. stoletje nad ostale začel dvigovati istrski mejni grof in kranjski "deželni grof" Henrik IV. Andechs. Kljub državnemu preklicu leta 1208 - zaradi domnevnega sodelovanja v umoru kralja Filipa je bil obtožen veleizdaje (crimen laesae maiestatis) in izgubil fevde, med njimi tudi mejnogrofovsko oblast v Istri in na Kranjskem (slednjo je imel v podfevdu od oglejskega patriarha), lastno alodialno posest ter vso čast (honor) - njegov položaj ni bil ogrožen. Leta 1218 je bil za oglejskega patriarha izvoljen njegov brat Bertold († 1251), kar je zgladilo spore in nasprotja med andeškimi in oglejskimi interesi. Henrik je v Istri obdržal naslov, mejnogrofovsko oblast pa je uveljavljal Bertold. Zato pa je patriarh na Kranjskem, kjer se do Henrikove smrti († 1228) tudi ni nikoli pojavil, prepustil oblast svojemu bratu in si pridržal le naslov. Oprt na moč gradov, posesti in številnih ministerialov, je Henrik v nekaterih točkah lahko začel vzpostavljati deželnoknežjo oblast. Vendar je Henrik IV. Andeški poleti 1228 umrl brez otrok, kar je povzročilo boj za andeško dediščino na Kranjskem, ki je v ta prostor pripeljal avstrijskega in štajerskega vojvodo Friderika II. Bojevitega Babenberžana, ki se je poročil z Agnezo († 1262), hčerjo Henrikovega brata meranskega vojvodo Otona I. Andeškega. Babenberžanom je ta dota prinesla skoraj celotno dediščino in že leta 1232 je Friderik svoji titulaturi dodal še naslov gospod Kranjske, dominus Carniolae. Vendar so Friderikovo deželnoknežjo oblast znotraj krajine omejevali vsaj še Vovberžani (oz. Strmški grofje) in Spanheimi, ki so si na svojih gospostvenih območjih na Kranjskem sami lastili deželnoknežje pravice. Po smrti vojvode Friderika II. je vladar zaupal goriškemu grofu Majnhardu III. oblast z naslovom glavarja (do leta 1250), kar je zbližalo glavna tekmeca za deželnoknežjo oblast na Kranjskem, oglejskega patriarha Bertolda in Ulrika Spanheimskega. Slednji se je leta 1248 poročil z Agnezo, patriarhovo nečakinjo in vdovo po Frideriku Babenberžanu, kar mu je prineslo andeško dediščino in njegov dominij na Kranjskem, sestavljen iz lastnih alodov, kot sta bila zlasti Ljubljana in Kostanjevica, ter iz cerkvenih fevdov, se je tako bistveno povečal. Ulrik je začel nositi naslov gospoda Kranjske, dominus Carniolae. Ko je ob smrti svojega očeta Bernarda leta 1256 postal še koroški vojvoda, se je v obrisih že kazal velik spanheimski dinastični teritorij od koroške do dolenjske Krke.

Po Ulrikovi smrti in porazu češkega kralja Otokarja II. leta 1278 je prišla Kranjska v habsburške roke in leta 1282 je kralj Rudolf I. proste državne fevde, vojvodini Avstrijo in Štajersko ter Kranjsko - kljub temu, da se Oglej svoji formalni pravici do Kranjske ni odpovedal, saj patriarhi še v 14. stoletju nekajkrat nosijo naslov marchio Carniolae -, podelil svojima sinovoma Albertu in Rudolfu. Vendar je Kranjsko že leta 1279 zastavil svojemu zavezniku, goriško-tirolskemu grofu Majnhardu, ki mu je nato leta 1286 v fevd podelil še vojvodino Koroško. Zaradi tega govorimo do leta 1335 (izumrtje Majnhardove linije Goriških grofov) o goriško-habsburškem ravnotežju, potem pa o neposrednem habsburškem gospostvu.

Meranski vojvoda Bertold IV. Andechs (1188-1204) naj bi prvi iz svoje rodbine na pečatih uporabljal orla, ki je postal stalna družinska oznaka. Grb "deželnega gospoda" Kranjske naj bi se strnil z vladanim teritorijem v deželni grb nekje že v prvi polovici 13. stoletja. Orla je uporabljal za Kranjsko tudi Habsburžan Rudolf IV. vsaj še do leta 1359, pozneje pa na njegovih in pečatih njegovih naslednikov Alberta III. in Leopolda III. že zasledimo orla z dodano prsno prepono. Najprej je bila ta prepona razdeljena z navpičnimi črtami, kasneje pa že srečamo šahirano v dveh progah in sicer na pečatu vojvode Ernesta Železnega († 1424). Vendar se do leta 1463 niso držali enotne predloge in celo pod enim in istim vladarjem srečamo orla z nerazdeljeno ali pa razdeljeno prsno prepono. Ob povzdigu Kranjske v vojvodino (l. 1364) so se najverjetneje spremenile tudi barve v grbu, prej domnevno srebrn orel na modrem je postal moder orel na srebrnem (morda celo na zlatem). Tako je za časa cesarja Friderika III. orel že vsaj stoletje v modri barvi, prsna prepona pa srebrno-rdeče šahirana. Od druge polovice 14. stoletja dalje se v grbu dokončno pojavi zlato polje namesto prejšnjega srebrnega, vendar ga ponekod najdemo tudi še v srebrni verziji.

Zaradi dedovanja po Ladislavu Posmrtniku (zadnji Albertinec, † 1457) se je vnel spor med cesarjem Friderikom III. in njegovim bratom Albertom. Albert je pridobil na svojo stran veljake Spodnje Avstrije, ki bi po pogodbi morala ostati cesarju, ker je sam dobil v dedno last Zgornjo Avstrijo. Zaradi neodločnega nastopa cesarja je brat pridobil na svojo stran tudi Dunajčane, ki so oktobra 1461 začeli oblegati cesarja v njegovem gradu. Poleg češkega kralja Jurija Podiebradskega (Jiří z Poděbrad) so mu med prvimi prišli na pomoč tudi zvesti plemiči iz Kranjske in njene Slovenske krajine. Kranjski plemiči so se decembra 1462 ob naskoku pred Dunajem izkazali za zelo hrabre in naporno delali noč in dan:

"da Sy vnns dann tag vnd nacht gearbait gutwilligklich vnd mit den ersten aus demselben vnserm furstentumb Krain vnd der march erhebt vns zugezogen seinn vnd mitsambt anndern vor derselben Stat Wienn mit Sturm mendlich (männlich) ertzaigt vnd beweiset haben"

V zahvalo je Friderik III. kot rimski cesar in kranjski deželni knez v Dunajskem Novem mestu, že mesec po dogodkih, 12. januarja 1463 izdal odlok, v katerem je plemičem in deželi kot plačilo in odlikovanje spremenil oziroma "izboljšal" deželni grb. Grb dežele Kranjske je dobil orla s cesarsko krono, doslej srebrno-rdeče šahirana prsna prepona je bila nadomeščena z zlato-rdečo. Enakega orla je dovolil tudi v šlemnem okrasu. Tej pergamentni listini je v barvah vrisan nov deželni grb: na zlatem polju poznogotskega polkrožnega ščita lebdi moder orel s cesarsko krono na glavi in 22-krat zlato-rdeče šahirano prsno prepono. Zanimivo pa je, da so na listini tudi tace s kremplji narisane v zlati barvi, prav tako kljun. V kasnejših stoletjih so se pogostokrat vračali k Friderikovi listini, ker so se velikokrat pojavljale različne nepravilnosti in netočnosti pri upodabljanju grba.

Po terezijanskih in jožefinskih reformah je prišlo v monarhiji do mnogih sprememb, prav tako po francoski revoluciji in dunajskem kongresu. Cesar Franc I. je vladal novemu Avstrijskemu cesarstvu, ki je vsebovalo tudi novo združeno Ilirijo (Ilirsko kraljestvo). 17. novembra 1836 je bil stanovski odbor Kranjske obveščen o novem odloku dvorne pisarne glede cesarske titule novega cesarja Ferdinanda I. in o novem velikem, srednjem in majhnem grbu vojvodine Kranjske. Grb je verjetno zaradi napake izgubil zlato barvo ščita in prsne prepone, ki je bila nadomeščena s srebrno, na kateri je lebdel moder kronan orel, ki ima na prsih v dveh progah desetkrat srebrno-rdeče šahirano prepono. Stanovi so 10. aprila 1837 protestirali proti odloku dvorne pisarne in degradaciji grba s prošnjo, naj se grb ohrani v barvah Friderikove diplome. Vendar vlada ni reagirala, stanovi pa niso več urgirali in vse skupaj je zaspalo do leta 1848.

Tistega revolucionarnega leta pa je prišlo do hudega spora med stanovi, ki so še vedno zagovarjali zgodovinsko zlato barvo in ostalimi Kranjci, ki so zagovarjali novo srebrno polje ščita, ki je bilo verjetno po pomoti uveljavljeno leta 1836 z dekretom cesarja Ferdinanda. Prav iz teh barv tudi izhaja slovenska narodna zastava, ki je prvič slovesno zavihrala 7. aprila 1848. Ker je vsepovsod vrelo, je stanovski odbornik Coppini 20. aprila 1848 poslal na notranje ministrstvo prošnjo, da naj se končno razreši vloga stanov iz leta 1837 glede barv deželnega grba. Koncept te prošnje - v kateri stanovi na koncu izrazijo upanje, da se vojvodini Kranjski ne bo odvzelo zlate barve v grbu - je bil pred ekspeditom obravnavan na seji. Notranje ministrstvo je tokrat, glede na burne razmere, hitro razrešilo vlogo (19. junija 1848). Vladi je sporočilo, da se pridružuje novi regulaciji (l. 1836), vendar pa kranjskim deželnim stanovom za enkrat še dovoli uporabo rumeno-modro-rdeče kot kranjske deželne barve (v primeru, če bi bilo to res potrebno). Za tem so se pri ministru zglasili nekateri člani ljubljanskega slovenskega društva in več kranjskih državnih poslancev. Ker so na Dunaju doumeli, da se je želja vedno večjega dela Kranjcev nagibala v prid novim barvam, ki so bile določene in potrjene od cesarja Ferdinanda I., je ministrstvo dokončno izjavilo v odloku 23. septembra 1848, da so kranjske deželne barve belo-modro-rdeča. Dekret je ilirski guverner grof Welsersheimb vročil kranjskim stanovom z dopisom dne 29. septembra 1848. Vlada pa je vendarle imela dovolj viharnega leta 1848 in se je bala kršitev javnega reda in miru, zato je v istem odloku dovolila provincialnim stanovom, da smejo zase uporabljati tudi še stare barve. Glede grbov na vseh stanovskih in ostalih javnih poslopjih pa je bila striktna, da strogo ostaja v veljavi obstoječi grb iz leta 1836.

  Prepir o barvah

4. aprila 1849 so bili grb in deželne barve znova potrjeni s cesarskim patentom, prav tako tudi z novo ureditvijo deželnih grbov leta 1915. Grb ni doživel bistvene spremembe, le prsna prepona je bila v dveh progah štirinajstkrat zlato-rdeče šahirana. Odlok o kranjski deželni zastavi ministrstva notranjih zadev 12. avgusta 1916 oziroma deželnega predsednika na Kranjskem 15. avgusta 1916 vnovič določa, da so deželne barve po odloku iz leta 1848 še vedno bela-modra-rdeča.

Grb kraljestva Ilirije

Med leti 1809 in 1813 je Napoleon ustanovil Ilirske province z Ljubljano kot prestolnico. Po vrnitvi ozemelj je bilo leta 1816 ustanovljeno titularno Ilirsko kraljestvo s skupno upravo združenih dežel Kranjske, Koroške, Goriške in Gradiške, Istre in Trsta, ter trajalo do leta 1849 (tudi Ilirska Hrvaška do leta 1822).

Grb Ilirskega kraljestva je predstavljala zlata antična galeja, ki lebdi na modrem polju. Grb so snovali od leta 1814 do 1836 in ga uporabljali v srednjem in majhnem cesarskem grbu do leta 1915, v velikem pa do konca cesarstva tri leta kasneje.

  Več o izvoru grba