20. 12. 2011
Avtor: Aleksander Hribovšek
Pred dvajsetimi leti smo si izbrali nove simbole, ki so bili samoumevni produkt osamosvajanja in nastajanja nove nacionalne države, ki temelji na zgodovinskem narodu. Samostojna in demokratična Slovenija je nujno potrebovala simbole, ki bi jo ponesli na trnovo pot do uveljavitve na mednarodnem odru, še posebej pa je bilo pomembno, da bi jih posvojil narod. V prejšnjem članku smo podrobno obdelali potek natečaja med 8. aprilom in 21. junijem 1991, ki nas je pripeljal do aktualne državne simbolike, v tem pa bomo predstavili slovensko zgodovinsko državno simboliko in štiri natečajna dela, ki so se pred dvajsetimi leti uvrstila v finale izbora tako imenovane strokovne komisije podskupine takratne tridomne skupščine.
Heraldika obstaja na Slovenskem že od samega evropskega rojstva grbov in njihove uporabe sredi 12. stoletja. Med letoma 1150 in 1300 so bili z njimi opremljeni že skorajda vsi družbeni sloji in skupnosti, prav tako tudi teritoriji. Ozemlje današnje države Slovenije je bilo do konca prve svetovne vojne del Svetega rimskega cesarstva, Avstrijskega cesarstva (1804) oziroma Avstro-Ogrske (1867); izjema so bila le istrska obalna mesta, ki so pripadala Benetkam do njihovega propada in so jih po padcu Napoleona priključili Avstriji ter današnja pokrajina Prekmurje, ki je pripadala takratni Ogrski. Od približno konca 13. stoletja dalje so slovenske dežele postale habsburške dedne dežele, kasneje imenovane tudi Notranja Avstrija.
Grbi slovenskih zgodovinskih ozemelj, ki so delno ali popolnoma znotraj meja Republike Slovenije: Goriška in Gradiščanska, Istra, Koroška, Kranjska, Štajerska, Trst in Prekmurje (Zala in Železna).
Cesarska grba cca 1300-1340 in 1890.
Ker je bilo ozemlje današnje Slovenije del takratnega širšega cesarstva, posebnega skupnega uradnega grba, poleg državnega, zanj seveda ni bilo; vsaj za daljše obdobje ne1. Najstarejši vir, v katerem je heraldično izpričan grb vladarja našega Svetega rimskega cesarstva, je Svetovna kronika škofa Otona iz Brižin iz leta 1140 (Otto von Freising). Dokončno se je izoblikoval in zasidral šele v času cesarja Henrika VI. iz druge polovice 12. stoletja, kot črn orel na zlatem ščitu in kot tak uradno veljal za grb cesarstva do 15. stoletja, ko ga je zamenjal črn dvoglavi orel na zlatem ščitu. Čeprav gre le za manjšo spremembo v grbu, je strokovno gledano dvoglavi orel popolnoma drugačen heraldični atribut in gre pravzaprav za zamenjavo le-tega in ne za manjšo spremembo. Dvoglavi cesarski orel se je sicer začel pojavljati že sredi 13. stoletja v obdobju Friderika II., ki naj bi enoglavega uporabljal kot kraljevega in dvoglavega kot cesarskega. Dvoglavi orel naj bi predstavljal Cesarstvo in Cerkev, uradno in zatrdno pa se usidra šele ob cesarskem kronanju Sigismunda Luksemburškega leta 1434 in ostane cesarski grb do leta 1918, takrat seveda kot grb Avstro-Ogrske. Skozi 15. stoletje in kasnejši novi vek je dobil različne vsebinske in okrasne dodatke, orlova glava je dobila nimb (svetniški sij) in trup prsni ščit dednih dežel cesarja, kasneje pa nimb izgine, dodajajo pa razkošne dodatke, kot so žezlo, krona, cesarsko jabolko in meč. Kljun in kremplji (orlova oprema) se spremenijo iz rdeče v zlato.
Orel je simbol velikodušnosti, moči, božje sile, poguma in pravičnosti. Že v pradavnih kulturah starega vzhoda je veljal za kralja ptic, predstavljal najvišje božanstvo, božjo moč, oblast in poosebljal vladarja, sprva v Babilonu, kasneje pa v stari Perziji in celo pod Ptolemajci v Egiptu. V helenski Grčiji je bil znak Zevsa, v Rimskem cesarstvu pa simbol Jupitra, cesarske moči in navsezadnje samega cesarstva. Karel Veliki je ob prenovi Rimskega cesarstva (leta 800) izbral orla kot simbol svetovnega vladarja. Kasnejši pravi grb z zlatim ščitom in črnim dvoglavim orlom je bil grb, ki je imel v slovenski zgodovinski državni simboliki najdaljši staž. Če temu prištejemo še slaba tri stoletja, ko je uradno dominiral sorodni enoglavi orel, dobimo v grobem obdobje, ki obsega tri četrtine tisočletja (!).
Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 se je večji del Slovencev, po samoodločbi in zavrnitvi avtonomije znotraj morebitne povojne Avstro-Ogrske, odločil za Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je 1. decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v novo državo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ob ustanovitvi je seveda nastala potreba po novem državnem grbu, za katerega osnovo so vzeli rdeč ščit s srebrnim dvoglavim orlom Karadžordževičev, ki so mu dodali prsni ščit. Grb naj bi vključil vse tri ustanovne narode, zato je bil razdeljen na tri polja, od katerih je tretje, spodnje polje predstavljalo Slovence.
Tukaj pa se je zapletlo, ker Slovenija ni imela enotnega zgodovinskega grba, ki bi zaobsegel slovenski del nekdanjega cesarstva. Prav tako nismo imeli posebnih heraldičnih strokovnjakov, ker se je državna heraldika poprej urejala v cesarski heraldični pisarni na Dunaju, da bi odločno posegli v razprave in izbore nove vsebine nastajajočega državnega grba Kraljevine SHS in izbrali ustrezen atribut za slovensko tretjino grba. Strokovna presoja je tako pripadla nemotiviranim politikom in ljubiteljskim poznavalcem heraldike.
Prvi logični predlog je bil modri orel grba dežele Kranjske, ki je takrat veljala za najbolj slovensko izmed vseh tedanjih dežel Avstro-Ogrske. Vendar pa je na seji nove kraljeve vlade 7. decembra 1918 nastala polemika, ko naj nekateri Slovenci ne bi hoteli imeti v grbu atributa grba omenjene dežele, ker naj bi bil grb Kranjske grb nekdanjih slovenskih "zatiralcev". Takšna trditev takratnih slovenskih politikov je povsem neprimerna in celo kontradiktorna, ker imamo po drugi strani zgodovinsko narodno zastavo, ki jemlje svoje barve prav iz grba dežele Kranjske, ki je svoje barve utrdil v burnem času prelomnega leta 18482. Zastava in grb sta seveda neločljivo povezana in iz tega lahko logično izpeljemo neustrezno trditev, da nosi tudi slovenska narodna zastava barve svojih nekdanjih zatiralcev, kar pa seveda ne drži.
Kranjski orel je kljub temu našel mesto v kraljevem grbu in praporu Karadžordževičev, ne pa tudi v uradnem državnem. Vpleteni so takrat vseeno sklenili, da si raje izberejo povsem novo vsebino grba in poiskali atribute, ki so bili vezani na ilirizem in se osredotočili na namišljeni grb antične Ilirije, katerega izrisi hrvaških ilustratorjev segajo v 17. stoletje. Vsebina novega grba, ki pravzaprav sploh ni vezana na slovensko zgodovino, je srebrna 5-kraka zvezda nad srebrnim, navzgor obrnjenim polmesecem (krajcem). Od t. i. grba antične Ilirije se razlikuje le po obliki zvezde, ki ni 6-kraka. Grb je bil odobren na seji 28. novembra 1919.
Med nadaljnjim procesom izbiranja nove, primernejše vsebine je bil zgodovinar dr. Josip Mal odločno proti polmesecu, kot turškem simbolu, ki nima nobene zveze s Slovenci in se zavzemal za verzijo grba, ki bi bil sestavljen iz kranjskega in štajerskega. Na koncu je predlagal celjske zvezde, ki so potem dokončno obveljale. 18. februarja 1921 je poslanec Anton Sušnik pred parlamentom zagovarjal Malov predlog (tudi dr. Vekoslav Kukovec), vendar mu je nasprotoval istrski poslanec in hrvaški nacionalist dr. Matko Laginja, ki je vztrajal pri polmesecu kot atributu, ki bi bil hkrati tudi simbol jugoslovanskih državljanov muslimanske vere. 28. junija 1921 je bil ob glasovanju za novo ustavo, navkljub slovenskemu nasprotovanju, podprt grb, v katerem so bile na tretjem t. i. slovenskem modrem polju tri zlate 6-krake zvezde nad srebrnim muslimanskim polmesecem (najverjetneje zaradi dogovora med Mehmedom Spaho in Nikolo Pašičem glede podpore novi Vidovdanski ustavi)3. 14. oktobra 1922 je izšel dekret o končni podobi grba, ki mu je bilo priloženih pet skic za "poslovenjenje" polmeseca (krajca), ki bi mu dodali srebrno-rdeče šahiranje, kot je bilo na prsni preponi orla dežele Kranjske. Do tega žal ni prišlo, grb pa je ostal nespremenjen.
Grb Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, od 3. oktobra 1929 imenovane Kraljevina Jugoslavija.
Emblema Socialistične federativne republike Jugoslavije in Socialistične republike Slovenije.
Podobno kot po razpadu Avstro-Ogrske, so se tudi po drugi svetovni vojni poslužili drastičnih ukrepov in se odrekli lastni zgodovinski tradiciji z uveljavitvijo povsem novih, tujih atributov. Povojna Jugoslavija (FLRJ, kasneje SFRJ) se je odrekla heraldiki in uvedla t. i. emblemografsko heraldiko sovjetskega socialističnega tipa, ki s pravo heraldiko nima veliko skupnega, poleg tega pa so ti novi simboli kršili osnovno heraldično pravilo, ki zapoveduje, da je grb barvni slikovni znak, ki leži na ščitu. To pomeni, da jih ne moremo presojati skozi oči heraldike in imenovati grbi. T. i. državni emblem je v osrednjem polju nosil pet in kasneje šest gorečih bakel, ki so ponazarjale število republik in narodov v takratni državi. Njegovo okrasje je bilo - enako ostalim republiškim - v obliki pletenega venca, ki je obkrožal osrednji vsebinski prostor, na vrhu pa se zaključeval z rdečo sovjetsko zvezdo. Poleg državnega je imela tudi vsaka republika svoj emblem, kar sicer ne sodi v okvir prispevka o državnih simbolih, pa vendar je na tem mestu nujno omeniti slovenskega.
Ljudska republika Slovenija (od 1963 dalje Socialistična republika Slovenija) je po vojni v svoj slovenski republiški emblem vpeljala lik, ki se je med drugo svetovno vojno uveljavil kot znak revolucionarnega odporniškega gibanja OF. Gre za stiliziran lik (glej zgoraj) v obliki trikrat lomljene premice, ki odslikava tri vrhove gore Triglav. Ko raziskujemo medvojne slikovne upodobitve, se srečamo s tremi različnimi emblemi, ki jih je uporabljala Osvobodilna fronta:
od katerih se je po vojni uveljavila različica B. Uradni republiški emblem s 'Triglavom in morjem' je ostal v uporabi do prelomnega leta 1991, ko je bil sprožen postopek za natečaj in izbor novega državnega grba samostojne in neodvisne države Republike Slovenije. Več o natečaju in izboru si lahko preberete v prejšnjem članku z naslovom 20 let državnega emblema in zastave.
Kljub temu, da je bilo vsebinsko zastavljeno in načrtovano, da nova država Slovenija dobi grb in zastavo (kot ga zahteva stroka, mednarodni standardi in zgodovinska tradicija naroda), nam rezultati pričajo drugače. Nismo našli dovolj znanja, volje in neobremenjenosti, da bi državne simbole prepustili stroki; zgodovinskim napakam navkljub. Iskali smo grb, dobili pa emblem v novi preobleki.
Skupščina Republike Slovenije je 8. aprila 1991 v dnevnem časopisju objavila javni natečaj za oblikovanje grba Republike Slovenije, prispele predloge pa je pristojna komisija ocenjevala 23. in 27. maja 1991. Razdeljeni v tri skupine so, izmed 87-tih prejetih predlogov, izbrali štiri finalna natečajna dela, ki so v največji meri ustrezala "predpisanim kriterijem". Nagrade niso podelili, so pa odkupili omenjena dela naslednjih avtorjev:
Odkupljena natečajna dela hrani arhiv Državnega zbora Republike Slovenije, ostali predlogi pa so bili vrnjeni avtorjem. Seja komisije, ki je bila načrtovana za 11. junij in namenjena odločitvi glede nadaljnjega postopka s prispelimi natečajnimi deli in opredelitvi do predlogov po končanem natečaju, je bila preklicana. Namesto nje je prišel nov sklic za sejo, v katerem je bila le ena točka: obravnava dopolnjenega natečajnega dela Marka Pogačnika v povezavi s predlogom amandmaja C k ustavi Republike Slovenije. Odločitev glede izbora grba torej ni bila več v pristojnosti komisije, ker je bil že izbran mimo nje.
Odločitev je bila sprejeta po politični poti, ob popolni odsotnosti stroke. Kljub temu, da se je državni vrh odločil za predlog Marka Pogačnika, bi navsezadnje še vedno lahko prišli do izdelka, ki bi ustrezal heraldiki tako vsebinsko kot tudi izvedbeno (izris). Pa se tudi to ni zgodilo. Natečaji so v heraldičnih procesih običajno namenjeni iskanju najboljših predlogov za vsebino določenega grba. Ko se komisija skupaj s heraldiki zedini glede vsebine, se delo preda heraldikom v praksi, ki grb oblikujejo, s heraldično pravilno predstavo vseh delov grba, po že predpisanih pravilih in zakonih heraldične teorije. Grbe sicer lahko oblikujejo tudi oblikovalci, vendar le ob prisotnosti heraldika, ki jih strokovno usmerja. Če bi se postopka držali pred dvajsetimi leti, bi dobili kvaliteten izdelek.
Štiri finalna natečajna dela v izboru za državni grb Slovenije.
Državni emblem Slovenije.
Kaj je iz heraldičnega vidika narobe z državnim emblemom, da ga ne uvrščamo v kategorijo grbov?
Ko poskušamo emblem ovrednotiti z vsebinskega vidika, trčimo ob dodatne težave. Je Triglav res primeren vseslovenski simbol? Je Triglav sploh simbol? Triglav je gora, lahko ga razumemo tudi kot staroslovensko božanstvo ali mit, nikakor pa ne kot simbol. Lika zagotovo ne moramo navezovati na božanstvo, kadar govorimo o atributu, ki je nastopal že med drugo svetovno vojno. Prav tako je nemogoče govoriti o Triglavu kot vseslovenski gori zgodovinskega pomena, ker je še do nedavnega kraljeval na meji dveh zgodovinskih dežel, Kranjske in Goriške in nikoli zasedal prestola kot najvišja gora Štajercev, Korošcev, Prekmurcev in Istranov. V emblemu so sicer prisotne tudi zlate zvezde in valovnici, vendar gre za pomožne atribute, ki heraldično ne dominirajo.
Je slovenska zgodovina stara vsega nekaj desetletij? Nikakor ne! Smo Slovenci sploh zgodovinski narod? Zakaj nismo črpali heraldične vsebine iz bogate slovenske zgodovine? Kot zanimivost naj omenim mnenje slovenskih oblikovalcev na čelu z Janijem Bavčerjem, ki so takoj po osamosvojitvi opozarjali, da smo imeli Slovenci med plebiscitom in osamosvojitvijo priložnost, da bi se nova, sodobna država znebila srednjeveške heraldike in zgodovinskosti (!) in dobila nekaj novega, "svežega"4. Slovenci smo se takrat vsemu omenjenemu res odpovedali, oblikovalci pa tega niso niti opazili. Le narodi brez zgodovine ali narodne biti se poslužujejo takšnih drastičnih posegov.
Ustava Republike Slovenije omenja v šestem členu grb in ne emblema. Glede na to, da se grbi podrejajo heraldičnim zakonitostim, imamo vsi (stroka) v državi možnost, da upodobimo svoj izris grba, ki bi bil heraldično ustrezen, ob pogoju, da je izrisan v skladu z uradnim heraldičnim, strokovnim opisom ali t. i. grbopisom. Prav vsak takšen izris grba se lahko tudi uradno uporabi, ker heraldika ne pozna in ne priznava le enega uradnega izrisa, ki bi bil registriran kot logotip. Vsakih nekaj let se v javnosti pojavljajo debate o smiselnosti spremembe državnih simbolov. Je sprememba simbolov smiselna? Za heraldike in pravnike je več kot nujna, ker v nasprotnem primeru kršimo Ustavo RS, ki uzakonja grb in ne emblema, ki ga uporabljamo. Je za spremembo državnega grba prepozno? Naj vam odgovorim raje z vprašanjem: Poznate morda grb Danske? Bi morda kdo opazil, če bi ga spremenili?
1 Razen v primeru grba s črnim panterjem na srebrnem ščitu, ki je v obdobju med 12. in 13. stoletjem zaobsegel skorajda celotno ozemlje današnje Slovenije. Grb so nosile naslednje rodbine, uradno pa tudi vojvodina Koroška in Štajerska: rodbina Spanheim kot koroški vojvode 1122-1269, istrski mejni grofje 1107-1173, podravski mejni grofje do 1147 in kranjski deželni gospodje sredi 13. stoletja do 1269, rodbina Traungau oz. Otokarji kot štajerski mejni grofje in vojvode 1147-1192, nasledijo jih Babenberžani, ki uporabljajo grb kot deželni do spremembe barv v 13. stoletju in rodbina Goriških grofov kot koroški palatinski grofje. Več o tem: Panter - kulturnozgodovinski in pravni aspekti. (objavljeno 2009-09-15)
2 Prepir o barvah (bojah). (objavljeno 2011-05-25) in Grb Kranjske. (objavljeno 2007-09-23)
3 DEBELJAK, T. Slovenski narod in simboli njegove narodnosti in državnosti. Zbornik Svobodne Slovenije, 23 (1971-72), str. 148,166-168.
4 KAJZER, R. Po letih prepirov o državnih simbolih popravek ustave? Večer, 23.6.2001, str. 62.
