Ogrinjalo je pomemben sestavni del okrasja in je nastalo kot šlemna zaščita pred soncem. Zgodnje oblike so bila pokrivala iz navadnega blaga ali usnja in so segala do roba lončastega šlema, v 13. stoletju pa so s podaljškom tudi že nudila zaščito vratu. Iz te oblike se je sprva razvilo zgolj enobarvno ogrinjalo, ki je bilo na dnu še ravno ali zelo rahlo nazobčano in se je uporabljalo z vedrastim šlemom, kasneje pa že zasledimo vpliv mode, ter želje po okrasju in barvah. Veliki in masivni vedrasti šlem je s plapolajočim ogrinjalom na turnirju izgledal elegantnejši in lažji.
V 14. stoletju so na ogrinjalo vnesli barve - glavne komponente grba - ščita, v obdobju pozne gotike (15. stoletje) pa je ostri šlem obdalo še podaljšano in oblikovno v različne trakove razrezano in prepleteno ogrinjalo. Z uporabo rešetastega šlema je naraščalo tudi umetniško okrasje, ki je doživelo vrhunec v obdobju renesanse in je presegalo zmožnost praktične uporabe ogrinjala.
Vsa ogrinjala počivajo in izhajajo iz vrha šlema, nikoli iz vratnega dela oziroma stranic. Na vrhu so podaljšana v šlemni okras, ki ju lahko ločuje svitek ali pa krona.
Združitev večjega števila šlemov pod enojnim ogrinjalom je v nasprotju s heraldičnimi pravili. Vsak šlem mora imeti svoje ogrinjalo.
Tudi barve so določene. Notranjost ogrinjala je vedno v barvi kovine (zlata/rumena ali srebrna/bela), zunanja stran pa nosi glavne barve, ki nastopajo na ščitu (brez kovin). Če gre za več glavnih barv, v primeru sestavljenega grba z enim šlemom, sta lahko leva in desna stran ogrinjala v različnih barvah, oziroma je lahko ogrinjalo tudi barvno sestavljeno po heraldičnem principu razdelitve - sekanja ali deljenja (npr. šahovnica).
Če imamo več šlemov v sestavljenem oz. združenem grbu, vsak nosi ogrinjalo v glavnih barvah grba, ki mu pripada. V primeru, da je ščit posejan z drobnimi figurami, ima lahko zunanja stran ogrinjala enako ponovljeno porazdelitev figuric.
Ogrinjala v obliki različnih listnih prepletov, vencev in cvetov, ki so se pojavila v obdobjih baroka, rokokoja in klasicizma, so pomenila slovo do temeljnih pravil heraldične umetnosti. Bogati in razkošni rastlinski ornamenti niso heraldični.
LEONHARD, W. Das grosse Buch der Wappenkunst, Augsburg: Bechtermünz, 1978
NEUBECKER, O. Heraldik: Wappen - ihr Ursprung, Sinn und Wert, Augsburg: Battenberg, 1990