15. 4. 2015
Avtor: Aleksander Hribovšek
Zgodba o grbih dinastije Celjskih se začne s predzgodbo iz obdobja svobodnih gospodov Žovneških, ko v drugi četrtini 13. stoletja pri njih prvič zasledimo uporabo grba v pečatu. Iz listine, ki jo je okoli leta 1228 izdal Gebhard II. Žovneški, je od treh pečatov ohranjen le pečat njegovega sina Konrada I. (u. pred 1255), ki vsebuje ščit z enim samim tramom1. Nekaj let kasneje je Konrad I. začel uporabljati nov pečatnik z grbom na katerem sta bila dva tramova2, ki sta od takrat dalje stalnica Žovneških in kasneje Celjskih. Pečati vsebujejo motive, ki niso barvno okrašeni in enako velja tudi za grbe na njih. Tako pred 14. stoletjem ne poznamo virov, ki bi nam predstavili ali opisali barvno zgradbo njihovega grba.
Grba Celjskih iz Hauptbuch der Bruderschaft St. Christoph auf dem Arlberg, Handschrift Weiss 242 Wiener Handschrift, Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Dunaj, začetek 15. stoletja, str. 30v-31r.
Žovneški in vovbrški (celjski) grb iz sredine 14. stoletja.
Friderik I. Žovneški (u. 1360) je bil zadnji, ki je samostojno uporabljal žovneški grb. Ko je bil leta 1341 povzdignjen v grofa Celjskega - Ludvik Bavarski naj bi na Friderikovo željo zgolj formaliziral visok položaj, ki so si ga Žovneški bili pridobili v svoji bližnji in daljni okolici3 -, je žovneški grb zamenjal za vovbrškega s tremi zvezdami, katerega dediči so postali že leta 1322. Ob povzdigu je sicer dobil pravico do kombiniranega žovneško-vovbrškega oziroma do uporabe obeh, vendar je glede na dostopne in ohranjene vire znano, da naj bi od leta 1341 dalje uporabljal izključno vovbrškega, ki je v samoidentifikaciji dinastije postal pomemben šele takrat4.
Najstarejši znani opis žovneškega grba najdemo v pesmi srednjeveškega pesnika Petra Suchenwirta5, ki je nastal približno v šestdesetih ali v začetku sedemdesetih let 14. stoletja in opisuje grba Friderikovega sina grofa Ulrika I. Celjskega (u. 1368). V prvem delu je opisal ščit v rubinasto-rdeči barvi z dvema biserno-belima tramovoma:
Der schilt der glestet reicher art
In rechter rot, als ein rubein,
Dar inne zwo vasch von perla vein
In parr weys gestrechet,
Sledi opis drugega (vovbrškega nem. Heunburg) ščita v nebeško-modri barvi s tremi zlatimi zvezdami:
Der ander schilt ist auserchorn
Von Hewnburch an in geporn,
Lasur pla nach Himmel var,
Darin drey stern von golde chlar,
Poleg same vsebine ščitov je Suchenwirt v naslednji kitici opisal tudi žovneški šlemni okras s soboljevimi (črnimi) petelinjimi peresi in enim belim nojevim:
Auf seinem helm er nie gespart
Von hannevedern einen chwast
Nach zobel var, der mynne last
In rurt, wann er in furt zu danch,
Dar inn ein strauzzen veder planch
Gar haermel weiz gestekhet:
Približno v istem času najdemo v heraldičnem almanahu Gelre6 izrisana oba barvna grba z vsemi sestavnimi deli7. Vovbrški je predstavljen kot grb grofa Celjskega (g. va Ceely) z modrim šlemnim ogrinjalom na katerem so posejane majhne zlate zvezde in šlemnim okrasom v obliki modre razprte orlove peruti, na kateri so tri zlate zvezde. Tak šlemni okras najdemo tudi v pečatu grofa Viljema8, ki ga je dinastija kasneje opustila v prid žovneškega. Na dnu strani se nahaja žovneški grb (Saunec) v vsem sijaju, kot ga je opisal Suchenwirt. Rdeč ščit s srebrnima tramovoma ter šlemni okras s petelinjim perjem in enojnim nojevim že poznamo, novost tega izrisa pa predstavlja šlemno ogrinjalo v barvah hermelina, ki ga kasneje ne zasledimo več. Gre za pravo srebrno hermelinovo krzno, ki je posejano s črnimi repki.
Pri rekonstrukcijah grbov je bilo potrebno upoštevati množico ali pa celo pomanjkanje različnih virov tega zgodnjega heraldičnega obdobja zrele gotike. Šele v tistem času so grbi pravzaprav dobivali svojo dokončno obliko z vsemi sestavnimi deli. Na podlagi pečatov, zapisa in slikovnih virov lahko zaokrožimo približno podobo obeh grbov iz sredine 14. stoletja, vendar žal ni šlo brez kompromisov pri barvah šlemnih ogrinjal, za katere imamo najmanj podatkov. Za notranjo stran izrisov vseh ogrinjal je bila uporabljena kovinska tinktura, zunanja stran pa nosi glavno barvo, ki nastopa na ščitu. Tako velevajo pravila. Če gre za več glavnih barv, v primeru sestavljenega grba z enim šlemom, sta lahko leva in desna stran ogrinjala v različnih barvah in kovinah.
Čeprav je moč govoriti o pravem kombiniranem grbu šele takrat, ko podobe dveh ali več grbov sestavimo na enem ščitu9, je zelo zanimiva uporaba celjskega oziroma nekdanjega vovbrškega grba z žovneškim šlemnim okrasom. To najverjetneje že nakazuje pečat Hermana I. (u. 1385) iz leta 137210, na katerem je šlem z žovneškim šlemnim okrasom, vendar brez ščita. Da bi skoraj zagotovo moral biti pod šlemom vovbrški oziroma celjski ščit, lahko sklepamo iz Hermanovih prejšnjih pečatov iz leta 1364 in 136911, ki vsebujeta izključno že omenjenega. Prvo celovito podobo kombinacije celjskega ščita z žovneškim šlemnim okrasom najdemo na prvem pečatu grofa Hermana II. (u. 1435) listine iz leta 138712.
Naslednji izrisi so postavljeni v obdobje, ko se pri Hermanu II. pojavi pravi združeni celjski grb, ki nosi na ščitu vovbrške in žovneške atribute. V glavnem se pojavlja v obliki četverjenega grba, kot ga najdemo na pečatu, ki je bil pritrjen na listino iz leta 142413 in v večini heraldičnih almanahov tistega obdobja. Ni pa nujno. Zelo zanimiv je grb, ki ga najdemo v Tirolskem rokopisu14 iz preloma stoletja, ker vsebuje sekan ščit15.
Celjski grbi iz približno leta 1400, dvajsetih let in druge četrtine 15. stoletja.
Zagorski in ortenburški grb iz sredine 15. stoletja.
V začetku 15. stoletja je Herman II. poleg naziva celjskega postal upravičen tudi do naziva zagorskega grofa (comes Cilie et Sagorie), vendar ga v pečatnem zapisu prvi uporabi šele njegov sin Friderik II. (u. 1454) leta 141416. Celjski so si za Zagorje izbrali grb, ki ima na rdečem ščitu tri srebrne kronane levje glave. Uporabili so atribute, ki jih je v 14. stoletju uporabljal ogrski kralj Ludvik Anžuvinski v vlogi grba hrvaškega ozemlja17, vendar si podobe v almanahih 15. stoletja niso povsem enotne. V večini primerov gre za tri srebrne kronane levje glave na rdečem ščitu18, najdemo pa tudi tri leopardje19, ki dobijo kasneje v drugačnih barvah svoj domicil v grbu Dalmacije. Šlemni okras grba grofije Zagorje je bil v obliki razprte orlove peruti, ki je črno-zlato poševno sekana in ima zlate lipove liste na zlatem polju, ki visijo iz črnega. Barve šlemnih ogrinjal pa so v virih so zelo raznolike. Tako najdemo rdeče-srebrne, rdeče-zlate in tudi črno-zlate upodobitve.
Celjski so po smrti grofa Friderika III. Ortenburškega (u. 1418) nasledili njegove grofovske posesti v skladu z dedno pogodbo iz leta 1377. Prevzeli so tudi njihov naziv ter seveda grb, katerega barvno podobo prvič opazimo v Züriškem svitku grbov20 iz druge četrtine 14. stoletja. Grb se skozi zgodovino ni veliko spreminjal, podoba na ščitu pa je bila naslednja: na srebrnih poljih škarnične delitve rdeči orlovi peruti in spodaj na rdečem srebrna orlova perut. Edino spremembo opazimo pri šlemnem okrasu, ki je v Züriškem svitku v obliki dveh razprtih orlovih peruti, od katerih je desna srebrna, leva pa rdeča. Kasneje so uporabljali le eno razprto perut, na katero so prezrcalili podobo iz ščita. Takega sta uporabljala tudi zadnja grofa Celjska.
Cesar Sigismund Luksemburški (u. 1437), poročen z Barbaro, najmlajšo sestro grofa Friderika II., je leta 1436 njega in njegovega sina Ulrika II. (u. 1456) povzdignil v poknežena grofa. V publikacijah se uporablja tudi naziv 'državni knez' (nem. Reichsfürst). Friderik je takrat na svojem novem pečatniku, ki nosi letnico 144221, izrazil svoj položaj z vsemi tremi grofovskimi nazivi kot grof Celjski, Ortenburški in Zagorski (Cilie Ortenburg Segorieque comes)22. Podobna pečatnika si je dal izdelati tudi sin Ulrik v letih 1441 in 144323, ki sta po heraldični vsebini zelo blizu očetovemu. Na vseh treh pečatnikih je predstavljena trojica grofovskih grbov, vendar na Ulrikovih opazimo pomembno nadgradnjo celjskega grba (vovbrško-žovneškega) z uporabo dveh šlemov z okrasjem, ki je dotlej še ne srečamo. Poleg žovneškega šlemnega okrasa se prvič pojavi nov šlemni okras v obliki razprte orlove peruti, na kateri sta dve lenti24. Zasledimo ga tudi na kasnejših novoveških upodobitvah, na rekonstrukciji pa je v barvah, ki zrcalita žovneško podobo iz ščita.
Po umoru oziroma atentatu na grofa Ulrika II. 9. novembra 1456 v Beogradu je dinastija izumrla po moški liniji. Grofa so pokopali v celjski minoritski cerkvi, njegove pečatnike pa, kot je bilo v navadi, uničili.
V prispevku so bili uporabljeni izključno viri, ki so nastali v času dinastije Celjskih. Razlog za to tiči v heraldičnih almanahih in ostalih kronikah poznejšega datuma, v katere so se kaj rade prikradle napake zaradi časovne odmaknjenosti in nedostopnosti primarnih virov, ki bi služili za zgled. Napake so se seveda neredko pripetile tudi pred tem in v heraldiki niso tako nenavaden pojav. Tako najdemo precedens, ki je imel močan vpliv na upodobitve grbov grofov Celjskih do današnjih dni. Od šestdesetih let 15. stoletja dalje se je začela pojavljati inverzna upodobitev žovneškega grba s srebrnim poljem in dvema rdečima tramovoma. Digitalizacija srednjeveških rokopisov, ki so bili prej nedostopni, je veliko pripomogla k razjasnitvi vprašanja pravilnih barvnih kombinacij tega grba.
Kompozicija grbov pečatnika pokneženega grofa Ulrika II. iz leta 1443.
1 KOS, D. Celjska knjiga listin I., Listine svobodnih gospodov Žovneških do leta 1341, ZRC SAZU, Muzej novejše zgodovine Celje; Ljubljana, Celje 1996, str. 39-41.
2 Kos, str. 44-54.
3 MAHNIČ, K. Pečati gospodov Žovneških in grofov Celjskih: odraz političnih ambicij plemiške rodbine, Predmet kot reprezentanca: okus, ugled, moč, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana 2009, str. 22.
4 FUGGER GERMADNIK, R. Razstava Grofje Celjski, Pokrajinski muzej, Celje 1999, str. 17.
5 PRIMISSER, A. Peter Suchenwirt's Werke aus dem vierzehnten Jahrhunderte: ein Beytrag zur Zeit- und Sittengeschichte, Wallishausser, Dunaj 1827, str. 53.
6 Knjiga grbov Gelre, ok. 1369-1396; po nekaterih ocenah celo 1334-1372, grba št. 756 in 759.
7 Vsi sestavni deli celega grba so ščit, šlem, šlemno ogrinjalo in šlemni okras. Dodatna okrasna in vezna elementa med šlemom in šlemnim okrasom sta krona in svitek. Svitek se je prvič pojavil v pozni gotiki. Je okras, ki je bil izdelan iz volne ali prediva v obliki dvobarvnih menjujočih se trakov v barvah ogrinjala. Služil je zgolj za zakrivanje prehoda in se ni uporabljal, če se je figura šlemnega okrasa oblikovno nadaljevala v ogrinjalo.
8 ŽVANUT, K. Pečati grofov Celjskih / Seals of the counts of Celje, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana 2001, str. 56, 81.
9 Največkrat v obliki četverjenega grba. Torej ščita, ki je razdeljen na štiri polja, od katerih sta dve in dve enaki. Velikokrat sta grbe sestavljali le v dve polji, vendar površini polj v tem primeru zaradi neenakomernosti nista povsem idealni za slikanje atributov. V srednjem veku so se poleg združevanja na enem ščitu posluževali tudi nizanja dveh samostojnih ščitov v skupno podobo.
10 Žvanut, str. 61, 83.
11 Prav tam, str. 60, 83.
12 Prav tam, str. 63, 84.
13 Prav tam, str. 64, 84.
14 Botenbuch der Bruderschaft St. Christoph auf dem Arlberg, Tiroler Handschrift "Codex Figdor", Tiroler Landesarchiv, Innsbruck, ok. 1400, str. 2v.
15 Razdelitev dveh polj po navpičnici se imenuje sekan ščit.
16 Mahnič, str. 26.
17 Gelre, grb št. 500. Gre za četrto polje četverjenega grba.
18 Knjiga grbov Hendrik van Heesel, ok. 1440, str. 58v.
19 Hauptbuch der Bruderschaft St. Christoph auf dem Arlberg, Handschrift Weiss 242 "Wiener Handschrift", Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Dunaj, začetek 15. stoletja, str. 31r. Definicija leoparda v srednjeevropski heraldiki je: leopard je lev, ki se od heraldičnega leva razlikuje zgolj po poziciji glave. Lev ima glavo slikano vedno v profilu, leopard pa ima obrnjeno k opazovalcu, torej frontalno. Ta jasna razlika in oznaka izhaja iz 13. stoletja.
20 Zürcher Wappenrolle, ok. 1330-1345, str. 2r.
21 Žvanut, str. 71, 87.
22 Mahnič, str. 27.
23 Žvanut, str. 75-77, 90.
24 Poševni prečki oziroma poševna tramova.