Šlem in šlemni okras sestavljata neločljivo celoto (vsaj v srednjeevropski heraldiki). Šlemni okras je izvorno predstavljal identifikacijo posameznega nosilca.
Predhodnica kasnejšega pravega okrasa je bila heraldična poslikava šlema in je bila v modi do začetka 12. stoletja. Prvi naglavni okras, ki je ohranjen na viteškem pečatu iz leta 1197, je bil lev. Okrog 1220 se pojavljajo, v tako imenovanih šlemnih pečatih šlemi s šlemnim okrasom brez ščita, malce kasneje pa tudi že v povezavi s ščitom. V 13. stoletju so se šlem, šlemni okras in ščit v praksi združili v popolni grb. Poleg ščitove vsebine je postal tudi šlemni okras element dedovanja. Trajni in dedni okrasi so po pravilu vezani na ščitovo vsebino, ter več ali manj na ščitove barve. Pri zgodnjih (lončastih) šlemih z ravnim vrhom so se pojavljale težave ob pritrjevanju okrasov na šlem, pa tudi kasneje na že zaobljenih. Potrebovali so posebno oporo na vrhu šlema in bili v zgodnjem heraldičnem obdobju seveda temu primerno majhni.
Večje in atraktivnejše šlemne okrase pa že srečamo v obdobju zrele gotike. Enotni vedrasti šlem je s svojim kóničnim vrhom pripomogel k lepšemu videzu in hkrati olajšal pritrjevanje tudi večjih okrasov.
Najlepše heraldične oblike, dozorele, harmoničnih razmerij in polne fantazije, so se pojavile z ostrim šlemom pozne gotike. Takrat se tudi srečamo z znamenitimi razstavami šlemov pred začetki viteških turnirjev, ki so predstavljale kvalificiranost samih udeležencev.
Šlemni okras je lahko tudi drugačen od glavne podobe na ščitu, kar tudi izhaja iz turnirskega obdobja, ko so heroldi za določene turnirje dodelili udeležencem različna naglavna okrasja. Ob prepoznavnem znaku je bil šlemni okras atribut, ki ga je moral imetnik varovati, da mu ga ni odsekal nasprotnik in tako zmagal v dvoboju.
Z renesanso, s koncem turnirjev, so se pojavili preveliki in nenavadni okrasi, pogosto prepleteni z naravnimi elementi. Malce kasneje so z uveljavljanjem različnih položajnih in častnih oznak šleme in šlemne okrase začeli opuščati. Ostajali so zgolj še v dekadentnih oblikah meščanskih grbov.
Z restitucijo grboslovja so šlemni okrasi zopet pridobili svoj prvotni pomen.
Za razliko od atributov na ščitu lahko šlemni okras slikamo tridimenzionalno. Orientiran je v smer, ki jo ima šlem.
LEONHARD, W. Das grosse Buch der Wappenkunst, Augsburg: Bechtermünz, 1978
NEUBECKER, O. Heraldik: Wappen - ihr Ursprung, Sinn und Wert, Augsburg: Battenberg, 1990