23. 6. 2011
Avtor: Aleksander Hribovšek
Letos mineva 20 let od kar je Slovenija sprejela novo ustavo (23. decembra 1991), pod katero se je podpisal takratni predsednik skupščine dr. France Bučar. V šestem členu, med splošnimi določbami, je določen tako imenovani "grb" nove samostojne države, ki je umeščen tudi na državno zastavo in je postal naš vsakodnevni državni sopotnik. Že v naslovu tega članka lahko opazimo pomenljivo neskladje med opisom v Ustavi in dejansko strokovno uvrstitvijo državnega grba.
Prvi odstavek 6. člena Ustave Republike Slovenije:
Grb Slovenije ima obliko ščita. V sredini ščita je na modri podlagi lik Triglava v beli barvi, pod njim sta dve valoviti modri črti, ki ponazarjata morje in reke, nad njim pa so v obliki navzdol obrnjenega trikotnika razporejene tri zlate šesterokrake zvezde. Ščit je ob stranicah rdeče obrobljen. Grb se oblikuje po določenem geometrijskem in barvnem pravilu.
Zakaj ga stroka ne uvršča med grbe?
Razkol med stroko in zapisom v ustavi je očiten, toda kako je mogoče, da je do tega prišlo?
Že leta 1990, še pred odločitvijo o samostojni in neodvisni Sloveniji, je bilo kar nekaj razprav in predlogov o novih slovenskih simbolih in načrtov, da se dokončno odrečemo totalitarni simboliki. Razprave o tem, kateri so najbolj primerni, so bile najbolj napete v mesecih med plebiscitom in dnevom razglasitve samostojnosti, 25. junijem 1991. Skupščina Republike Slovenije je 8. aprila 1991 v dnevnem časopisju objavila javni natečaj za oblikovanje grba Republike Slovenije.
Projekt iskanja novega grba in zastave je potekal skupaj, za kar je bila januarja 1991 ustanovljena podskupina takratne tridomne skupščine (parlament je bil ustanovljen po volitvah leta 1992). Podskupino za določitev simbolov Republike Slovenije, kakor se je uradno imenovala, so sestavljali predstavniki političnih strank, ki so sestavljale skupščino, in zunanji sodelavci. Predsedoval ji je Zvone Žagar, člani medresorske usklajevalne skupine pa so bili še: Peter Bekeš, Tone Anderlič, Darja Lavtižar-Bebler, Franc Zagožen, Matjaž Šinkovec, Vane Gošnik, Ivan Bizjak in Spomenka Hribar. Na sestanke so bili vabljeni tudi člani skupine za preambulo in splošne določbe ustave: dr. Leo Šešerko, Miran Potrč, Tone Peršak in dr. Primož Rode. Kot zunanji sodelavci skupščinske podskupine so bili na prvo sejo povabljeni Oskar Kogoj, dr. Božo Otorepec, Boris Podrecca, dr. Bogo Grafenauer, Dušan Tršar, Stane Bernik, dr. Tine Hribar, dr. Ivan Kristan in Milan Balažic, ki je bil tedaj predsednik komisije za notranjo politiko. Na sejah so se poleg naštetih zvrstili še Mile Šetinc, Marjan Vilfan, Viktor Blažič, Nace Polajnar, Miro Cerar, Klas Brenk, Vera Aljančič, Matjaž Kušar, Andrej Muren, Ciril Ribičič, Jani Bavčar, Miljenko Licul, dr. Lojze Ude, Matjaž Vipotnik, Stane Stanič, Jurij Kocbek, Janez Suhadolc, Gregor Košak, mag. Damjan J. Ovsec in vedno navzoča sekretarka skupine Varja Simčič.
Med množico imen, katerih prisotnost na, v večji meri nesklepčnih, sejah je bila le občasna, izstopa eno samo osamljeno ime, ki vsaj približno izhaja iz heraldične stroke: dr. Božo Otorepec. To, v nebo vpijajoče, dejstvo že samo po sebi napoveduje slabo izveden proces in izdelek. Po ohranjenih sejnih magnetogramih in zapisnikih sodeč, je redke kompetentne in smiselne ideje izrazila le peščica navzočih, Ovsec in Zagožen o simbolih in Bekeš ter Stanič o pravnih pristopih.
V zapisniku šeste (1.4.1991), nesklepčne, seje, je bilo zabeleženo, da je razpis javnega natečaja za novo slovensko zastavo nepotreben, ker so se predstavniki političnih strank zavzeli za uveljavitev zgodovinsko utemeljene belo-modro-rdeče zastave s horizontalno razporejenimi barvami, te barve pa naj bodo tudi zastopane v izhodišču za oblikovanje novega državnega grba. Na osmi seji, 24. aprila, se je odločalo o sestavi komisije za ocenjevanje prispelih natečajnih del, ki naj bi bila sestavljena iz predstavnikov političnih strank in različnih področij znanosti in umetnosti. Politične stranke naj bi predstavljali člani podskupine za simbole, eden izmed članov pa naj bi vodil delo ocenjevalne komisije. Predlagano je bilo tudi, da naj se po telefonu opravi razgovor o pripravljenosti za sodelovanje v ocenjevalni komisiji z naslednjimi predstavniki znanosti in umetnosti:
z dr. Božom Otorepcem, dr. Bogom Grafenauerjem, mag. Damjanom J. Ovscem, Dušanom Tušarjem, Miletom Korunom, dr. Nikom Tošem, dr. Antonom Stresom, Oskarjem Kogojem, Meto Hočevar, Doro Plestenjak, Borisom Podrecco, Nikom Kraljem, dr. Ivanom Kristanom, dr. Lojzetom Udetom in Natašo Bokal (!).
Po razgovorih so bili za ocenjevalno komisijo določeni naslednji predstavniki:
Komisija je začela z delom na deveti seji, manjkali pa so žal ključni člani (Oskar Kogoj, dr. Anton Trstenjak in dr. Anton Stres), ki bi, poleg mag. Damjana Ovsca, lahko kaj konkretnega pripomnili. Komisija se je sestala 20. maja in začela ocenjevati 23. in 27. maja 1991. Razdeljeni v tri skupine so, izmed 87-tih prejetih predlogov, izbrali štiri natečajna dela, ki so v največji meri ustrezala predpisanim kriterijem. Nagrade niso podelili, so pa odkupili omenjena dela naslednjih avtorjev:
Odkupljena natečajna dela hrani arhiv Državnega zbora Republike Slovenije, ostali predlogi pa so bili vrnjeni avtorjem. Vabilo za enajsto sejo 11. junija je vsebovalo dve točki dnevnega reda: odločanje o nadaljnjem postopku s prispelimi natečajnimi deli in opredelitev do predlogov po končanem natečaju. Že naslednji dan pa je prišel nov sklic (!) za to sejo, v katerem je bila le ena točka: obravnava dopolnjenega natečajnega dela Marka Pogačnika v povezavi s predlogom amandmaja C k ustavi Republike Slovenije. Komisija torej ni odločala in odločila glede finalnega izbora ampak se je nekdo odločil namesto nje.
V zapisniku enajste seje je zapisan predlog strokovnjaka s področja heraldike, ki je menil, da je predlog potrebno dopolniti tako, da bo zagotovljen vsaj heraldični kriterij usklajenosti barv med zastavo in grbom, kar se je kasneje tudi popravilo, čeprav popolnoma neposrečeno z rdečo obrobo ščita. Zanimivo in nepredstavljivo je, da se je omenjeni strokovnjak spotaknil zgolj ob manjkajočo rdečo barvo in ob ničesar drugega. Na dvanajsti seji, ki je potekala 21. junija 1991, so ugotovili, da njihove odločitve ne morejo več vplivati na razplet ob sprejemanju amandmaja. Edina svetla točka te seje je bilo morda mnenje mag. Damjana Ovsca, ki je edini dojel pomen simbolov za slovenski narod in pripomnil, da Triglav ni simbol, ampak znak, in s tega vidika predlagani grb sploh ne more biti primerna in trajna rešitev za novo državo. Glede na to je predlagal, da bi bilo potrebno ob sprejemanju amandmaja C k Ustavi Republike Slovenije opredeliti njegovo začasnost. Zanimivost sledi v nadaljevanju zapisnika, ko pravi, da predlogu o začasnosti novih slovenskih simbolov ni izrecno nasprotoval nobeden od navzočih članov podskupine. Do trinajste seje, ki je bila sklicana za 18. oktober, ni nikoli prišlo in zanjo obstaja zgolj uradni zaznamek. Podskupino je na presenečenje vseh članov 22. oktobra zapečatil sekretar Miro Cerar z obvestilom, da v skladu z dogovorom s predsednikom ustavne komisije dr. Francetom Bučarjem vsem sporoča, da podskupina za državne simbole ni več pristojna za delovanje.
Razvidno je, da tako imenovana strokovna komisija oziroma podskupina, čeprav sestavljena iz vrste strokovnjakov z različnih področij, sploh ni poznala osnovne definicije grba, pa tudi zastave ne. Niso poznali najosnovnejših pojmov heraldične teorije in heraldike v praksi, saj bi drugače že v samih izhodiščih lahko določili parametre, zunaj katerih grba in zastave ni mogoče določati in sprejemati. Zavedati bi se morali, da je grb vedno predstavljen v opisni obliki strokovnega heraldičnega opisa ali grbopisa in da le-ta določa videz izrisa grba, ki ni nujno en sam. Heraldika izrecno ne (!) določa geometrije, razmerij in postavitev v samem grbu in se izogiba predpisovanju elementov, ki bi onemogočali kakršnokoli umetniško izražanje različnih heraldičnih umetnikov ali heroldov. Heraldika se podreja le pravilom heraldične teorije in ne trenutnim tržnim oblikovalskim zakonitostim emblemografije. Le narodi brez zgodovine ali narodne biti se poslužujejo takšnih drastičnih posegov.
Skupščina Republike Slovenije je 25. junija 1991 na skupni seji vseh zborov sprejela odlok o razglasitvi amandmaja C k Ustavi Republike Slovenije. Zanj je glasovalo 187 delegatov, trije so bili proti, osem pa se jih je vzdržalo. Dobili smo zastavo in grb, ki to ni.
JELINČIČ, Z. Slovenska grb in zastava, heraldika in veksilologija. Tržič: Učila International, 2008, str. 208-237